Št. 9-10/2020 revije Problemi sestoji iz prispevkov sledečih avtorjev:
Alenka Zupančič v prispevku Antigona ne pretresa le razlogov za njeno brezčasnost in zmožnost sprožanja tako velikega števila različnih verzij in (zlasti sodobnih) interpretacij, temveč se osredotoča na tri osnovne teme (temo nepisanih zakonov v njihovem razmerju do nasilja, temo pogrebnih ritualov v njihovem razmerju do smrti in »nemrtvega«, ter temo sorodstva v njenem razmerju do incesta) in v razmerju do le-teh razvije nekaj novih odgovorov na vztrajno in enigmatično aktualnost Antigone.
Prispevek Eve Smrekar, Gledališka skulptura – skulpturno gledališče: histerija, umetnost, filozofija, analizira delovanje Jeana-Martina Charcota na področju histerije in njegove vplive na uprizoritveno dogajanje v Parizu na prelomu iz 19. v 20. stoletje (tj. ukvarja se s formiranjem tipov telesnosti kot nosilcev idej modernega subjekta in ženske seksualnosti, ki so se izoblikovali na preseku med likovnim upodabljanjem in teatralnim uprizarjanjem).
Peter Klepec v prispevku Covid-19, das Unheimliche in nočna mora izhaja iz trditve, da je v sedanji situaciji boja s pandemijo ideološko hegemonijo vzpostavila »štimunga« (v smislu Heideggerjeve Grundstimmung) nočne more. Tekst opredeli kontekst, v katerega se le-ta vpisuje (obdobje permanentne krize, interregnuma, zastoja), ter našteje nekaj argumentov, kako bi ga kazalo opredeliti s pomočjo Freudovega koncepta das Unheimliche.
Tekst Mladena Dolarja, Skopuh in Napoleon. Poskus o »ruski duši«, predstavlja nov prispevek k problemu skoposti in njegovi usodi, s tem da se tokrat avtor ukvarja z vidiki skoposti v ruski kulturi, kjer postavlja na ogled galerijo skopuhov, kakor so jih orisali nekateri protagonisti ruske literature 19. stoletja.
Kot piko na i prinaša tokratna številka še besedilo Wilhelma Stekla, Fredovega učenca in sodobnika, Roka je tepena. Analiza sadomazohistične parafilije. Članek je prepis analize Steklovega pacienta, analiza primera št. 23 (dr. Heinrich J., 24 let, literat), ki je k Steklu prišel v obravnavo zaradi impotence in mazohistične naravnanosti. Čeprav z naslovom svojega članka parafrazira Freudov »Otrok je tepen«, ki je fascinantna vaja v metapsihologiji, pa je Steklov pristop Freudovemu diametralno nasproten. Stekel namreč stavi na ekstenzivnost, v kateri teorije praktično ni, a kljub temu gre za dejansko izjemno fascinantno analizo, katere bi bil – ravno zaradi njene brutalne »neprečiščenosti« – vesel tako vsak bodoči psihoanalitik kot psihološki profiler.
