Pfaller opozarja, da se danes ljudje celo »hvalimo s sramom«, ki postane znak identitete, ne pa več nek resnično omejujoč in nelagoden afekt. Friedlander pokaže, da je sram tudi način, da spoznamo lastni užitek in postanemo svobodnejši. Nedoh poudari, da sram deluje dvojno – kot občutek brez avtoritete in kot orodje za utrjevanje predstave o ženskosti. Bousseyroux pokaže, da blodnja deluje kot neke vrste sanjska mreža, kjer se stikajo resničnost in fantazija. V svojem drugem tekstu Bousseyroux norost opiše kot nekaj, kar se izmuzne običajnim vezem sveta. Jenko se v svojem prispevku sprašuje, ali lahko resnično »prebudimo« življenje iz psihoze in blodnje ter kaj to pomeni danes. Porter prikaže Diogena kot nekoga, ki je ljudi nalašč vznemirjal in jim s tem odkrival nove resnice. Simoniti pokaže, da Platon s svojim učenjem nehote razkrije: univerzalne resnice pravzaprav ne obstajajo. Morfino opiše, da ima pri Spinozi tudi naključje svojo posebno, pomembno vlogo. Moder pravi, da pri Spinozi obstaja posebna logika, po kateri je tudi naključje nujno. Vranešević razloži, da mišljenje raste prav iz svojih protislovij, zato spekulacija pomeni ustvarjanje iz nič.
Kazalo
Sram
Robert Pfaller – Dve razkritji o sramu
Jennifer Friedlander – Etika sramu: ljubezen, ugodja v medijskih objektih in #MeToo
Boštjan Nedoh – Sram in spolna razlika
Blodnja
Michel Bousseyroux – Realnost, fantazma in simptom: ves svet sanja
Michel Bousseyroux – Norec je človek, osvobojen boromejskega
Marko Jenko – Prebuditev iz blodnje – občutek življenja
Grška singularnost
James I. Porter – Miš in gledališče: o Diogenu Kiniku
Jure Simoniti – Univerzalnost brez univerzalij. Platonov Sokrat
Spinozova kontingenca
Vittorio Morfino – Spinoza in kontingenca
Gregor Moder – Naključje pri Spinozi
Ekstimno
Goran Vranešević – Pojem spekulacije skozi strukturo ekstimnosti
