Številka 5-6/2018 revije Problemi sestoji iz sedmih prispevkov: teksta Mladena Dolarja, ki si pri obravnavi pojma ironije za izhodišče vzame klasično definicijo ironije, ki jo je podal Kvintilijan (= treba je razumeti nasprotno od tega, kar je rečeno) in, izhajajoč iz te kratke opredelitve, predlaga enajst tez o ironiji. Jan Sieber v tekstu Kantova estetika realnega obravnava Kantovo tretjo Kritiko z vidika lacanovskega pojma realnega, natančneje pojma objekta malega a, pri čemer pokaže, da je slednji navezan na dvoumen status reči na sebi v Kantovi kritični filozofiji in na njegov pojem estetske ideje v Kritiki razsodne moči.
Prispevek Gorana Vraneševića, Spekulativna teorija jezika pri Heglu, obravnava Heglovo teorijo jezika, pri čemer izpostavi njeno prepogosto spregledano karakteristiko, njen spekulativni značaj, medtem ko se Mojca Rupar Korošec v besedilu Freudov Entwurf na meji med metapsihologijo in psihoanalizo spusti v raziskovanje okoliščin nastanka Freudovega najbolj enigmatičnega besedila, Entwurf einer Psychologie, ki ga je napisal na roko s svinčnikom in ga, v vrsti pisem, poslal svojemu prijatelju Fließu.
Tomo Stanič se v članku Mimezis loteva podobnosti, za katero ugotavlja, da prinaša s seboj določen učinek; verjetje v magično součinkovanje predmetov, izgubo enkratnosti trenutka, dvom v osebno edinstvenost ali celo komičnost. Izhodišče članka je torej ugotovitev, da posnetek kontaminira posnemano, kar v nadaljevanju vodi do osrednjega problema, ki sta ga začrtala že Platon in Aristotel – mimezis in njenega odnosa do umetnosti.
V fokusu besedila Ivane Novak, Bringing down Baby, je screwball komedija, ki je tvorila enega najbolj eminentnih žanrov klasičnega Hollywooda, v katerem so nastajale resnično izvirne mojstrovine filma. Članek se ukvarja z razlogi za njegov zaton na koncu 30. let. Številko zaključuje prispevek Kristin Ross, Konsenz in propad konsenza, ki je teoretski premislek maja ʼ68 kot ključne orientacijska točka v novejšem francoskem kolektivnem (političnem) spominu.
