Problemi 3-4/2024

Številka 3-4/2024 revije Problemi je razdeljena na več sklopov. Prvi sklop, »Misliti prelome«, prinaša razširjena in predelana teksta, kis ta jih avtorja februarja 2024 predstavila v ciklusu »S sivim po sivem« letos v Cankarjevem domu. Slavoj Žižek v tekstu »Superpozicije – realne in zgodovinske« izhaja iz vprašanja kako misliti skupaj dve dimenziji, časovno realnost in brezčasni blok? Še več, kako ju misliti kot posredovani eno z drugo? Predlaga, da je zato treba vpeljati dva nova koncepta: hologram in pristop od zgoraj navzdol (top-down). Potem, ko izpostavi kako to nastopa v kvantni fiziki, se avtor naveže Marxa, ki ni evolucionist in ki zgodovino piše »od zgoraj navzdol« (top-down).

Marxovo izhodišče je sodobni svetovni kapitalistični red, iz te točke pa celotno zgodovino bere kot postopno približevanje kapitalizmu. Vendar pa za Marxa tu ni nobene nujnosti, nobene teleologije, preteklost bi se lahko zgodila tudi drugače – top-down zgodovina linearni napredek pojmuje kot retroaktivno dejstvo, kot izid vnazajšnje projekcije našega gledišča v preteklost. V kvantno-holografski zgodovini ta retroaktivnost postane vidna, prav tako pa spet postanejo vidne tudi vse superpozicije, ki so bile v preteklosti tam prisotne, nato pa so bile v kolapsu izbrisane. V tekstu »Revolucije moderne znanosti skozi univerzalnost in kontingenco« pa Jure Simoniti pokaže, da je skupna značilnost, na kateri temeljijo najodmevnejše revolucije sodobne znanosti, dehierarhizacija univerzalnosti in kontingence. Univerzalnost je izgubila pravico do razporejanja celotnega polja partikularnosti, kot na primer v viziji nebesnih teles, ki utelešajo kozmične harmonije. Namesto tega se kontingentni element pojavi pred odprtjem univerzalnega prostora in je ireduktibilen. Članek vse navedeno pokaže na primerih Galileja, Marxa, Saussura in Freuda.

Sledi rubrika od »Od moderne do antike«, kjer se James I. Porter v tekstu »Foucault, Kant in antika« ukvarja s problemom subjekta pri Foucaultu. Izhaja iz teze, da Foucaultovo vračanje h klasični antiki ob koncu njegove kariere sovpada tako z obratom proč od institucionalne kritike kot tudi z vrnitvijo h Kantu, vse to pa podkrepi z resnično podrobnim in poznavalskim branjem Foucaultevega opusa. Foucaultove najpoznejše raziskave se tako osredotočijo na izolirane, privatne in avtonomne subjekte, ki pa so hkrati predmoderni, protokrščanski ter obenem srhljivo moderni in pričajo o »genealogiji modernega subjekta«.

V rubriki »Podoba, film, gledališče« nastopa več tekstov, ki se lotevajo vizualne in upodobitvene umetnosti.  Tomo Stanič v tekstu »Reprodukcija in Mojstrovina« preizprašuje razmerje med reprodukcijo in Mojstrovino. Sledeč tezam slovitega Benjaminovega eseja »Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati« (1936–1939) preizprašuje pojem avre danes in pride do teze, da avra ne sovpada z delom, pač pa je decentralizirana glede na umetnino, in je kot taka kvečjemu učinek pogleda z distance. Reprodukcija ne razkraja avre, njena množičnost in vseprisotnost jo kvečjemu soizgrajuje. Avra je tako po eni strani kultna sila, ki poganja željo »videti«, po drugi pa način udomačevanja neobvladljivega srečanja z umetniškim. Simon Hajdini se v istoimenskem tekstu loteva filma Parazit režiserja Bonga Joon-hoja ter ga gleda skozi razpravo o vonjavah in senzorialni politiki socialnega izključevanja v kapitalizmu. Postavi tezo, da vpisanost razreda v našo čutnost ni nikjer prikazana jasneje kot v omenjenem filmu, saj se celotni zaplet filma vrti okoli družbeno razdvajajoče vloge vonjav.

Jela Krečič pa v tekstu »Indirektnost, Hollywood in Ted Lasso« izhaja iz teze, da danes živimo v času, ko se hollywoodska produkcija poskuša otresti svoje fiktivne narave in gledalcu ponuditi nekaj bolj realističnega ter avtentičnega. To ima vrsto filozofskih in družbenih implikacij, med drugim prinaša pristajanje na obstoječo ideologijo ter umanjkanje smisla za utopijo. V tem kontekstu so toliko bolj pomembna popularno kulturna dela, ki si še upajo misliti možnosti izgradnje alternativne skupnosti. Ena takšnih je TV komedija Ted Lasso, ki pronicljivo izriše, kako razne figure indirektnosti, od prijaznosti do odpovedi vednosti, prispevajo k možnosti kolektiva danes. Christoph Menke v tekstu »Spis o osvoboditvi: Kriva pota (Breaking Bad)« izpostavlja zanimive in intrigantne dileme znane televizijske nadaljevanke, medtem ko  si Jakob Ribič v tekstu »Epsko gledališče na koncu zgodovine« V izhodišču postavlja vprašanje, kako misliti Brechtovo gledališko metodo v kontekstu sodobnega historičnega trenutka. Na koncu postavi tezo, da Brechtovo gledališče sedanjost obravnava kot spremenljiv in minljiv pojav, s čimer sodobni, domnevno postzgodovinski čas ponovno obrne nazaj – proti viharnemu vetru zgodovine.