Sestoji iz osmih prispevkov, združenih znotraj petih tematskih sklopov: Teatralnost oblasti, Post-kapitalizem, Gon in umetnost, Stava in Konec analize.
Prva rubrika Teatralnost oblasti prinaša klasični tekst Bertolta Brechta O teatralnosti fašizma, ki ga je Brecht spisal tik pred začetkom druge svetovne vojne, konec maja leta 1939. Na ta tekst, ki prinaša Brechtove uvide o teatralnosti Mussolinijevega fašizma in Hitlerjevega nacizma se navezujeta teksta Gregorja Modra O teatralnosti in historičnosti političnega in Jakoba Ribiča O teatraliki fašizma v misli in teoriji Bertolta Brechta. Moder izhaja iz razlikovanja med dvema tipoma teatralnosti pri Žižku: v prvem pomenu gre za to, da naše vsakdanje družbene interakcije sledijo protokolom v ritualih, ki jih imamo lahko za predstave ali performanse, v drugem pomenu pa je tudi onstran vsakdanje družbene teatralnosti, ko smo soočeni s travmatičnim Realnim, tako srečanje lahko organizirano le kot nekaj uprizorjenega. Moder to distinkcijo aplicira na Heglovo filozofijo zgodovine. Jakob Ribič predstavi Brechtovo lotevanje fašizma, pri katerem Brecht vživetju (Einfühlung), s katerim so fašisti dosegli, da so množice ljudi pričele privzemati njihovo percepcijo realnosti, zoperstavlja tako imenovani Verfremdungseffekt oziroma učinek potujitve.
Rubrika Post-kapitalizem prinaša dva teksta, ki se ukvarjata s sodobnim kapitalizmom. Jodi Dean v tekstu Komunizem ali neofevdalizem?, postavi tezo, da danes sploh nimamo več opravka s kapitalizmom in to tezo tudi obširno utemelji., Jonathan Crary se loteva uničujoče prakse, ki jo kapitalizem prinaša za vse nas. V tekstu Kapitalizem v fazi požgane zemlje se vprašuje, kakšna prihodnost nas čaka.
Rubrika Gon in umetnost prinaša tekst Marka Jenka Fantazmatska zgodovina oralnega, ki se posveča vprašanju »peroralne zgodovine«, tj. fantazme v oralnem oziroma fantazme oralnega in posledično fantazmatske zgodovine (kar najzgodnejšega) otroštva.
Besedilo Boštjana Nedoha Horror Vacui: praznina in tesnoba, Pascal in Lacan, si za izhodišče vzame Lacanov komentar Pascalovih fizikalnih eksperimentov z vakuumom iz Seminarja X Tesnoba, v katerem Lacan razvija tezo o grozi praznine oziroma vzniku afekta tesnobe ob soočenju s praznino v Drugem. Pascalovo dokazovanje obstoja vakuuma pomeni prelom z neoaristotelovsko srednjeveško mislijo, po kateri praznina v naravi ne obstaja kot ločena bitnost, po drugi strani pa predstavlja »ateistični škandal«. Članek pokaže, da tisto, kar generira afekt tesnobe, ni preprosto praznina, temveč objekt a.
Zadnja rubrika Konec analize prinaša tekst Mohameda Tala Nemogoči transfer in kartezijanska perspektiva v katerem izpelje temeljito revizijo koncepta transferja in njegove funkcije, ki artikulira subjekt nezavednega.
