Št. 1-2/2022 revije Problemi sestoji iz štirih tematskih sklopov: Marx kot romanopisec, Politično, Laž in resnica in Druga godba, ki prinašajo osem prispevkov.
Rubrika Marx kot romanopisec prinaša v slovenščini še neobjavljen in malo znan Marxov literarni romaneskni poskus Škorpijon in Feliks, ki ga je izvrstno prevedla Amalija Maček. Marxov tekst interpretirata Gabriel Pedullà in Anna Kornbluh, ki opozorita na številne literarne in interpretativne razsežnosti Marxovega poskusa.
Druga rubrika Politično prinaša Slavoja Žižka, ki ga bralcem ni treba posebej predstavljati Subjektivna destitucija kot politična kategorija, v katerem Žižek analizira variacije Lacanovega koncepta subjektivne destitucije v sodobni politični teoriji, objektivno-orientirani-ontologiji, ekologiji in filmu Joker. Tekst Sama Tomšiča, Družbena vez med konkurenco in solidarnostjo analizira antisocialne posledice neoliberalizma. Skozi nasprotje med solidarnostjo in resentimentom (temeljnim afektom konkurenčnih razmerij) se tako tekst osredotoči na problem kapitalistične antisocialnosti, v kateri detektira osrednji skupni problem freudo-lacanovske psihoanalize in kritike politike ekonomije. Problem vednosti in njenega mesta v sodobni družbi in politiki zanima tekst Jele Krečič Zbuditi zbujene, ki se vprašuje kako je možno, da v dobi največje osveščenosti in zbujenosti, ko vsak zase verjame, da je v posesti boljše vednosti, znanstvena vednost ne more prodreti do nas? Problema vednosti se loteva izhajajoč iz filma Don’t Look Up ter s pomočjo uvidov Althusserja in Freuda. Na ta način se retorično vprašuje: Ali je mogoče zbuditi zbujene?
Problem laži in resnice je eden ključnih problemov, ki se ga loteva Jure Simoniti v tekstu Tri ukrivljenosti simbolnega prostora. Poskus filozofske utemeljitve tehnike SCAN. Članek se na izjemno zanimiv in obenem strogo filozofski način loteva forenzične tehnike in prikaže njene konsekvence.
V zadnji rubriki nastopa tekst Mladena Dolarja Druga godba. Gre za strogo filozofsko izpeljavo konksekvenc, ki jih pred nas postavlja karnevalska kultura. Najprej podaja kratko zgodovino karnevalske kulture od Aristofanovih komedij preko srednjeveške literature (Chaucer) in renesanse (Rabelais, Shakespeare) do njenih ostankov v moderni dobi. Ob tem izpostavi problem prdenja. Prdenje je bila karnevalska dejavnost par excellence, najpreprostejše znamenje maščevanja telesa nad duhovno in družbeno vzvišenostjo. Primerov je ogromno, vendar karneval nikakor ni bil subverziven, temveč so njegovi ekscesi v glavnem služili ohranjanju tedanjih oblastnih struktur. Videti je, da je kapitalizem zavrgel karnevalsko kulturo in uvedel linearni čas napredka in produktivnosti, vendar pa njegov nedavni razvoj, kot kaže, ponovno uvaja in promovira karnevalske figure oblasti, nekaj, kar bi lahko v limiti razumeli kot ekvivalent »prdenja v javnosti«. Tekst kritično naslavlja paradoksno situacijo, ko obsceni vidiki sedanje populistične oblasti bolj uspešno prakticirajo eksces in transgresijo kot alternativni umetniki.
