Tesnoba, dolgčas in obup. K filozofiji dionizičnega pesimizma

Čeprav se je moral antični evdajmonizem sicer soočati z nekaterimi inherentnimi težavami, ki so se držale te umne etične zastavitve, pa je, kot pokaže avtor v uvodnem poglavju, današnjo evdajmonistično degradacijo potrebno razumeti predvsem kot »etično desublimacijo«, ki smo ji priča tudi v prazni dialektiki optimizma in pesimizma. Avtor v drugem poglavju knjige problematizira (in parodira) »obe plati« Iste zgodbe, pri tem pa vpelje možnost »izstopa« s tistim, kar je Friedrich Nietzsche v Veseli znanosti imenoval »dionizični pesimizem«, s katerim se lahko izognemo moralistični psevdoetiki, ki jo implicirata prav »optimistična« in »pesimistična« perspektiva. S tem Nietzschejevim paradigmatskim zasukom se namreč ponuja ne samo možnost vnovičnega etičnega samopremisleka, temveč se lahko na ta način obenem izognemo tudi pastem psihologizacije tesnobe, dolgčasa in obupa, ki jih avtor postavi v središče razprave. Četudi ti afekti morda niso zmožni proizvesti take kairične dimenzije, kot se je nakazovala pri Kierkegaardu in Heideggerju, pa z naraščanjem nelagodja v kulturi vse bolj in bolj vznikajo prav ta tako neugodna občutja, s katerimi se ponuja tudi priložnost paradigmatskih inovacij, kolikor gre za afekte, kjer smo afektirani tako, da moramo misliti, da ne moremo nič drugega kot misliti, da ne moremo ubežati, kajti gre za afekte, ki naravnost kličejo k etičnim vprašanjem.