Knjiga poskuša raziskati neko novo zasnovo resnice, ki ne deluje več po načelu neposredne evidence in empirične verifikacije, ter ontologijo, ki jo ta resnica potegne za seboj. Nastavke zanje je mogoče iskati v Heglovem razlikovanju med Wahrheit in Richtigkeit.
Novoveška znanost deluje znotraj paradigme resnice kot indukcije empiričnih podatkov zunanjega sveta, torej resnice neposrednosti, obenem pa kartezijanska metoda, kot pravi Heidegger, »’zunanji svet’ najprej spoznavno-teoretsko pokoplje v ničnost.« Pri Heglu so, nasprotno, epistemološki pojmi povzdignjeni v ontološko dostojanstvo ideje, dejanskost je konstruirana prek idealne resnice, ki se določa zgolj diskurzivno, toda nova resnica postane hkrati ravnodušna do celotnega področja pravilnosti in naivni realizem vsekakor pusti v svoji pravici. Filozofija se ne vzpostavi več prek suspenzije naivno realističnega stališča, temveč kot dosega točke indiference do njega. Ko se pomen pojmovnih določil začne določati znotraj diskurza, onstran njega kartezijanski dvom ni več potreben. Hegel trdi, da je jezik das Wahrhaftere, tisto resničnejše, in doseže določeno ravnodušnost, Gleichgültigkeit, do neposredne realnosti. Ko izrečemo enostavno empirično resnico: Zdaj je noč, se stavek že emancipira od svoje neposrednosti, to pa prepusti povsem svojemu, nefilozofskemu gibanju. Ob empirični sodbi Zdaj je noč v Heglovem svetu torej ni več potreben kartezijanski pomislek, ali nas čuti morda varajo. Ker fronta resnice ne poteka več med neposredno empirijo zunanjosti in neposredno čutnostjo notranjosti, temveč se je preselila drugam, na mejo med neposrednostjo tako zunanjosti kot notranjosti na eni strani ter posredovanjem občosti jezika na drugi, ni več sistemske nujnosti, da bi zunanji svet postal žrtev dvoma in moral pasti v nič. Ko začnemo pretendirati po nečem, kar je wahrhafter od golega izkustva, se vzvratno sprostijo tudi kriteriji za presojo prav tega izkustva. Čuti ne lažejo tako notorično kot nekdaj in optične prevare, halucinacije ter odrezani udi ne predstavljajo več preizkusnih kamnov filozofskih argumentov.
V metodološkem smislu Heglov sistem sedaj ponuja možnost dvojne evalvacije »resnice«, ki je lahko bodisi richtig bodisi wahr. In ker je zanj zunanja, empirična realnost naravne zavesti neresnična, ji nikakor ni potrebno vzeti tudi njene Richtigkeit, njene neposredne stvarnosti (kolikor jo razlikujemo od dejanskosti, Heglove Wirklichkeit, ki že nosi pečat uma in je vselej tudi wahr). Ontologija Wahrheit je v nasprotju z ontologijo Richtigkeit neka ontologija novega. Tisto, kar omogoči, da naivni realizem ni več negativni kriterij filozofije, temveč le njen tolerantno dopuščeni, relativno nezanimivi drugi, je določena plat sprva le lokalnega pojma, širše pa tudi nekakšna sistemska možnost nastajanja novega. V trenutku, ko resnica ni več izmenljiva s pravilnostjo, temveč kot emergenca vznikne na poti rokovanja z njo, lahko celotno področje pravilnosti ostane natanko v stanju, v katerem je bilo privzeto, v stanju Heideggerjeve povprečne vsakdanjosti. Nemara filozofija prekine kakršenkoli spor ali ujemanje z znanstvenim realizmom tedaj, ko je sposobna utemeljiti sistem, ki garantira nastanek novega. Odkar resnica biva v modusu kreacije in ne več reprezentacije, znanstveni podatki filozofije ne motijo več, temveč jih kvečjemu lahko uporablja kot negativno metaforo svojega napredovanja, denimo kot freudovske udarce človeškemu narcizmu, kopernikanske korake raz-osmišljanja zunajfilozofske eksistence.