Spisi o družbi in religiji

Freudove tekste, zbrane v knjigi Spisi o družbi in religiji, se navadno razume kot legitimen poskus aplikacije znanstvenih dognanj študija nervoznih bolnikov na probleme kulture, njenega izvora, zgodovinskih modifikacij in duhovnih produktov. Četudi drži, da je psihoanaliza nastala iz zdravniške nuje, pa vseeno ni mogla ostati zgolj ena v vrsti zdravniških tehnik. Množična psihologija in psihologija individua namreč tvorita nerazdružljiv pojmovni par. Regularnosti, na katere je naletela individualna psihologija, kažejo – prvič – na strukturne lastnosti duševnega dogajanja kot takega in – drugič – izpričujejo notranjo zvezo s kulturnim življenjem in njegovimi najvišjimi (umetniškimi, religioznimi in znanstvenimi) dosežki. Ta dispozitiv Freudu omogoči, da povleče analogije med posameznimi bolezenskimi stanji in proizvodi kulture: histerija tako predstavlja osnovni okvir za študij umetnosti, filozofija ima strukturo paranoidne demence, prisilna nevroza predstavlja individualno religijo, religija pa občo prisilno nevrozo. Freud se na temelju postavke konflikta med kulturo in gonskim življenjem v tu zbranih tekstih loteva palete problem, denimo: zveza prisilnih dejanj in verskih obredov, spolna morala in nervoznost, sovražnost do kulture, zveza higiene s civiliziranostjo, etape duhovne zgodovine, konstitucija množic, ogenj kot kulturna pridobitev itd. itd. Spisi o družbi in religiji ob tem vključujejo tudi obilo Freudovih »osebnih not«, med katerimi izstopajo zlasti njegovi pogledi na lastno religioznost, židovsko poreklo in identiteto.