Prevedel: Tadej Troha
Leta 1932 je Freud v želji, da bi svoji matični založbi pomagal iz finančnih težav, spisal novo serijo predavanj za uvod v psihoanalizo. V nasprotju s prvo, bolj znamenito serijo (1916–1917), ki prinaša zapis predavanj na Dunajski psihiatrični kliniki, druga serija nikoli ni bila predstavljena slušateljem, temveč je bila in je ostala pisani tekst. In čeprav se Freud še naprej igra, da nagovarja živo publiko, »dame in gospode«, to počne zgolj za lastno koncentracijo, da pri poglabljanju v zadevo ne pozabi na obzirnost do bralca, kot pravi sam. In čeprav na ravni črke nadaljuje celo s številčenjem, je duh teksta opazno drugačen. Namesto sistematične predstavitve temeljnih problemov in pojmov, s katero so prva predavanja nespecialiste dobesedno uvajala v psihoanalizo, bomo v Novih predavanjih našli številne tematike, ki so bile v zgradbi freudovske psihoanalize ves čas nekje na vidiku, a vselej na robu, bistvene, a bistveno postranske. Resna obravnava telepatije, ki je videti kot blodnja, a jo velja razumeti kot izkaz psihoanalizi lastnega, včasih skoraj norega poguma soočenja z norostjo realnosti same. Neposredna tematizacija vezi med psihoanalizo in pedagogiko, kjer Freud vendarle deluje presenetljivo trezno. Frontalno soočenje z vprašanjem ženskosti, za katerega se na koncu skoraj opraviči. In, nenazadnje, famozni premislek o problemu svetovnega nazora, ki se prične s kritiko še danes sodobne psevdoznanosti in se sklene s kritiko boljševizma, v katerega Freud postavlja več upov, kot bi od njega morda pričakovali. In če ob branju nastane vtis, da imamo namesto vase gotovega Učitelja tokrat opraviti z avtorjem, ki negotovo prevprašuje utemeljenost svojega početja, je ta vtis absolutno pravilen – a morda je prav v tem Freud najbolj pristno Freud. Nobeno naključje torej ni, da serijo začne na točki, kjer je sam nepovratno postal Freud, na točki svojega temeljnega preobrata, h kateri se je vračal tudi takrat, ko se je od nje navidez odmikal: z revizijo nauka o sanjah.
