Monografija je natančen in izjemno zanimiv prerez permutacij pojma nezavednega, do katerih pride med Freudovo in Lacanovo zastavitvijo tega pojma in z njim povezane specifične negativnosti. Pri tem ne gre za akademsko primerjalno študijo, temveč se avtor problema loti skozi šest konkretnih analiz, tj. šest različnih perspektiv in vstopov, od katerih se vsaka loteva osrednjega problema s posebnega gledišča, vse pa zadevajo znane topose iz psihoanaliti-čne teorije in iz umetnosti.
Prvo poglavje se tako loteva Magrittove slovite slike »To ni pipa«, ki že v osnovnem dispozitivu naslavlja status negacije, označevalca in podobe. Drugo poglavje Freudovega opisa slovite igre fort-da, ki predstavlja vstop subjekta v označevalno verigo in s tem temeljno alienacijo.
Tretje poglavje si jemlje za izhodišče nič manj slovit Freudov primer zanikanja »Mati ni« (ali v bolj popularni obliki »To ni moja mama«) iz njegovega spisa o zanikanju, medtem ko četrto in peto poglavje izhaja iz dveh Freudovih vicev: četrto iz slovitega Freudovega vica o dveh židih na železniški postaji, vzetega iz Freudove knjige o vicih, ki izpostavlja status »laži skozi resnico«; peto pa si malo manj znanega vica o naglušnežu in žganju, pri čemer izpostavi nadvse zapleteno razmerje med vzrokom in učinkom, ki ga je mogoče izpeljati iz logike tega vica.
Šesto in zadnje poglavje se loteva Duchampovih razvpitih ready-made objektov, predvsem »Kolesa« kot prvega in najbolj znanega med njimi, a tudi drugih Duchampovih stvaritev v kritičnem razmerju z Wajcmanovimi izpeljavami v njegovi knjigi Objekt stoletja.
