Knjiga prinaša podroben in aktualen premislek razmerja med filozofijo in psihoanalizo, ki izhaja iz njunega dramatičnega, pogosto polemičnega, vsekakor pa izrazito produktivnega srečanja. To srečanje med filozofijo in psihoanalizo želi postaviti in premisliti »na konici njunega noža«, tam, kjer sta z obeh strani nespravljivi. Znane so Lacanove anti-ontološke teze (npr. »ontologija je vselej diskurz gospodarja«), ki pa ne spremljajo njegove indiference do teh vprašanj, temveč dejstvo, da se je vseskozi vračal k njim. Po drugi strani je filozofija vselej skeptična do seksualnega kot temeljne, ultimativne reference psihoanalize. Tudi tam, kjer sprejme določene psihoanalitične poudarke in pomene, povezane s seksualnim, jih praviloma razširi v nevtralnejše splošne teze (»kastracija« tako postane »končnost«, »omejenost«, »nemoč« človeka ipd.) Vprašanje seksualnega bi bilo dejansko potrebno postaviti v ospredje ob vsakem poskusu povezovanja filozofije in psihoanalize, ne le, ker praviloma tvori trdo jedro njunega razhajanja, pač pa tudi zato, ker vztrajanje na seksualnem tvori nekakšen sine qua non vsakega resničnega psihoanalitičnega stališča, zaradi česar se omenjeno razhajanje kaže še kot toliko bolj absolutno in nepremostljivo. Zadnjo trditev masivno potrjuje zgodovina psihoanalize, ki seveda ni bila brez lastnih poskusov relativizacije in zmanjševanja vloge seksualnega, njegovega preoblikovanja v sicer »pomembno vprašanje«, katerega mesto pa se pač nahaja ob vseh drugih pomembnih vprašanjih, ki predstavljajo celoto človeškega položaja. Medtem ko se včasih zdi, da ti poskusi približajo psihoanalizo filozofiji, dejansko predstavljajo najslabšo vrsto »lažnih prijateljev«.
Zato vsekakor ni naključje, da sta bila oba psihoanalitika, ki sta imela daleč največji in najproduktivnejši vpliv na sodobno filozofijo, Freud in Lacan, povsem neomajna glede ključne vloge seksualnega v psihoanalizi, pa čeprav samo to njuno vztrajanje kot tako praviloma ni prešlo v filozofijo. Situacija je torej v resnici zelo zanimiva. Vse se dogaja tako, kot da bi med filozofijo in psihoanalizo prihajalo do najbolj zanimivih, produktivnih in močnih srečanj prav tedaj, kadar to osrednje jabolko spora ostaja nerazrešeno. Kot da bi filozofija vselej največ potegnila iz tiste psihoanalize, ki ostaja neomajna glede vprašanja seksualnega, čeprav (filozofija) to vprašanje pusti pred vrati. Oziroma: kot da bi bila točka, ki generira tisto, kar dela psihoanalizo zares zanimivo za filozofijo, natanko točka, ki jo filozofija ne more sprejeti. Kaže torej, da seksualnost tvori neko singularno točko »zgrešenega srečanja«, ki šele omogoča resnična srečanja med filozofijo in psihoanalizo v njuni heterogenosti.
Knjiga Seksualno in ontologija osvetljuje razloge za to in izhajajoč iz orisane perspektive podaja raziskavo »nevarnih razmerij« med filozofijo in psihoanalizo.
