Sofokles je napisal Antigono davnega leta 441 pred našim štetjem; torej v svetu, ki je bil v vseh mogočih pogledih skoraj nepredstavljivo drugačen od našega. Pa vendar figura Antigone še vedno preganja našo domišljijo in vpliva na naše razmišljanje o celi vrsti različnih idej in konfliktov, vključno z zelo »modernimi«. V zadnjih sto letih je nastalo več kot štirideset različnih predelav Antigone, poleg tega pa še številni »ustvarjalni« prevodi in branja oziroma interpretacije te drame. Zgolj v zadnjih nekaj letih smo dobili več novih predelav, ki Antigono postavljajo na primer v kontekst sodobne »vojne proti terorizmu« (K. Shamsie, S. Hertmans), begunske krize (S. Deraspe), odsotnosti kolektivne emancipatorne politike (S. Žižek)
Zdi se, da Antigona postane še posebej zanimiva vsakič, ko pride do nekega izrazitejšega premika ali krize v družbenem tkivu. Kateremu vselej sodobnemu protislovju ali zagati torej ustreza ta potreba na novo prebrati in (si) na novo zamisliti Antigono – v vseh mogočih kontekstih in jezikih?
To splošno razmišljanje vodijo tri teme. Najprej »nasilje«. Nasilje Antigone je sila besed, sila načel, sila želje, sila subjektivnosti. Je druge vrste nasilja, kot ga izvaja Kreon; je nasilje, ki ne izhaja iz oblasti in tistega, kar je v njeni moči, pa vendar se izteče v nezanemarljivo moč. Sledi tema pogrebnih ritualov in njihove vloge, ko gre za pomiritev specifične »nemrtvosti«, ki nastopa kot hrbtna stran človeškega življenja in ji smrt sama po sebi še ne more narediti konca, je pomiriti. Najbolj žgoče osišče knjige pa je Antigonina izjava, da če bi tam zunaj nepokopani ležali njeni otroci ali njen mož, bi jih pustila trohneti in ne bi izzvala Kreonovega dekreta in države.
