Danes prevladujoče liberalne interpretacije Hegla vidijo v njegovi misli vizijo prihodnje družbe vzajemnega pripoznavanja posameznikov, družbe, v kateri bo odtujenost in nasilje nadomestil »duh zaupanja« in v kateri se bo moderna svobodna subjektivnost združila s tradicionalnim pojmom nravne substance kot podlage posameznikove svobode. Premisa knjige je, da je treba takšno interpretacijo Hegla radikalno zavrniti. Hegel ni mislec prihodnosti, saj jasno poudari, da lahko filozofija zgolj naslika »sivo na sivem« in privede do pojma družbeno ureditev, katere čas se je že iztekel – a prav s tem odpre prostor za prihodnost, ki ne bo zgolj zrcalni obrat in projekcija naše sedanjosti. Hegel ni mislec zaupanja v svetlo prihodnost, ampak mislec radikalnega nezaupanja: kadarkoli se pojavi nov emancipatorni projekt, heglovska analiza preiskuje možnosti, da se slednji obrne v napačno smer in porodi nove oblike nasilja in gospostva. Ta knjiga, kot poudari avtor na samem začetku, ni knjiga »o Heglu«, temveč knjiga, ki s Heglom pristopa h grozotam našega sprevrnjenega sveta. Prvi dve poglavji se skozi polemiko z Robertom Brandomom in Gabrielom Tupinambájem lotevata dveh klasičnih teoretikov sprevračanja: Hegla in njegove dialektike, ki artikulira logiko tega, kako v zgodovinskem procesu stvari nujno zavijejo v napačno smer; in Freuda, ki je razgrnil antagonizme in preobrate v našem psihičnem življenju. Tretje poglavje se, nasprotno, neposredno sooči z zmešnjavo naše »post-zgodovinske dobe« – pri čemer orientacijo najde v lacanovskem pojmu presežnega užitka.
* * *
Pred nami je odlična knjiga, kjer smo bralci priče reflektiranosti avtorjeve lastne teoretske pozicije. Ali rečeno z besedami samega avtorja:
Pričujoča knjiga je – tako kot vsa filozofska dela – ontologija svoje (naše) lastne sedanjosti, posledično oba klasika beremo iz naše lastne zgodovinske izkušnje: kako nam Hegel in Freud omogočata zagrabiti našo sedanjost in njene zagate?
[…]
Hegla ne bom branil direktno, raje bom poskusil začrtati pot, ki vodi nazaj do Hegla prek nekonsistentnosti same Lacanove teorije. Lacanovci mi pogosto očitajo, da zavračam Lacanovo kritično odslovitev filozofije – in prav imajo: že od samega začetka odkrito razglašam, da ostajam filozof in ohranjam distanco do analitične klinike. Še več, trdim, da sam Lacan zgreši ključne značilnosti filozofije in da ta ignoranca kaže na resne omejitve njegovega projekta … Kako lahko zagovarjam kaj takšnega in vseeno na nek način ostajam lacanovec?
