Posebna tematska številka Problemov z naslovom Spinoza: Kratka razprava poleg dolgo pričakovane Spinozove Kratke razprave o Bogu, človeku in njegovi dobrobiti v prevodu Blaža Božiča prinaša še prevodna spremljevalna besedila Yitzhaka Y. Melameda, Emanuele Scribano in Pine Totaro ter avtorska prispevka Kajetana Škrabana in Lidije Šumah, ki sta zbornik tudi uredila. Pod prevode spremljevalnih besedil se podpisuje mlajša generacija prevajalcev, tj. Marko Miočić, Katja Gornik in Jaka Klasinc.
Spinozova Kratka razprava je dolgo veljala za prvi in izgubljen osnutek Spinozove Etike, po njenem odkritju v 19. stoletju pa je obveljala za eno njegovih najzgodnejših del, zgodnejša je verjetno le Razprava o izboljšavi uma. Čeprav Kratko razpravo od Etike ločijo nekatere pomembne poteze, ki utemeljujejo njeno vrednost samostojnega besedila, ne preseneča, da so jo interpreti dolgo razumeli kot nukleus, iz katerega se je kasneje razvil Spinozov magnum opus. Kratka razprava ima izrazito širok tematski zamah in se začne z metafizičnimi dokazovanji, nato pa se preko razprave o odnosu duha do telesa ter premislekov o strasteh in afektih usmeri k vprašanju človekove dobrobiti in svobode. Razpravo je iz nizozemščine prevedel Blaž Božič.
Tematska številka oziroma zbornik poleg prevoda Spinozove Kratke razprave o Bogu, človeku in njegovi dobrobiti, prinaša še uvodnik in pet spremljevalnih besedil.
Prispevek Yitzhaka Y. Melameda »Najzgodnejši osnutek Spinozove Etike« izpostavlja vprašanje dveh dodatkov h Kratki razpravi in prepričljivo dokazuje, da je prvi dodatek najverjetneje najzgodnejši za zdaj dostopni osnutek Spinozove Etike.
Prispevek Kajetana Škrabana »De Vriesov problem ali odnos med atributi in substanco od Kratke razprave do Etike« prinaša poglobljeno analizo opombe k 10. propoziciji prvega dela Etike, v kateri Spinoza zatrdi, da obstoj neskončnega števila atributov, ki se pojmujejo sami po sebi, ne ogrozi monizma, ki ga je v splošnem zagovarjal glede substance.
Lidija Šumah v prispevku »Deleuze med Spinozovo Etiko in Kratko razpravo« predloži tri Deleuzove interpretacije Spinozove teorije afekta in izpeljuje, da Kratka razprava ni Etika v razvezani, negeometrični formi kakega heinejevskega ideala, temveč deleuzovska vektorska Etika.
Emanuela Scribano se v svojem prispevku »Spoznanje dobrega in slabega. Od Kratke razprave do Etike« loteva kočljivega razmerja med sodbo in željo v razmerju do spoznanja dobrega in slabega ter pokaže na ključna razhajanja med Etiko in Kratko razpravo.
Pomemben novejši prispevek k študiju Spinoze predstavlja latinski rokopis Etike, ki sta ga v Vatikanski knjižnici leta 2011 odkrila Pina Totaro in Leen Spruit. Njuna najdba odkriva številne sveže podrobnosti, povezane tako z Etiko kot s Kratko razpravo. Zbornik zaokrožuje prispevek Pine Totaro »Vatikanski rokopis Spinozove Etike«, ki dokumentira odkritje.
Zbornik torej predstavlja izjemen prispevek k študijam Spinozove filozofije posebej in novoveške filozofije nasploh.
