Problemi 7-8/2017. Predavanja o estetiki. Kiparstvo

Heglova Predavanja o estetiki so poleg Aristotelove Poetike najtehtnejše in neposredno ali posredno najbolj vplivno filozofsko delo tej tematiki. Na podlagi Heglovih rokopisov in zapiskov njegovih slušateljev jih je kmalu po avtorjevi smrti v prepričljivo celoto zbral H. G. Hotho (Werke, 1835). Leta 1842 je izšla druga popravljena izdaja, ki poslej tvori standardno izdajo. V okviru znane Heglove delitve umetnosti na simbolično (še nedovršeno), klasično (substancialno, idealno) in romantično (subjektivno) je kiparstvo klasična umetnost kot taka, ki svojo dovršeno obliko doseže v Grčiji. Kiparstvo je tako rekoč nacionalna potreba Grkov. Klasična kiparska upodoba mora biti individualizarana, a skozi svoje individualne poteze izražati le tisto trajno in obče. Takšne so podobe grških bogov, ki ždijo v lepem, nedejavnem spokoju, pa tudi tragičnih mitoloških junakov kot nosilcev kake od substancialnih moči. Ker umetnost kiparstva ni zmožna izraziti vse vsebine duhovnosti, mu mora na pomoč priskočiti slikarstvo kot naslednja stopnja v Heglovem sistemu posameznih umetnosti.