Ponavljanje in uprizoritev. Kierkegaard, psihoanaliza in gledališče

Knjiga prinaša izvirno in argumentirano obravnavo kompleksnega in zahtevnega problema ponavljanja, enega od ključnih pojmov sodobne filozofije in obenem enega najbolj aktualnih konceptov našega časa. Na prelomu 19. in 20. stoletja so se s ponavljanjem ukvarjali Kierkegaard, Nietzsche in Freud, v 20. stoletju pa je problem doživel polni razmah pri Deleuzu in Lacanu, pa tudi pri vrsti drugih avtorjev. Posebna perspektiva knjige je vezana na gledališče, kar daje problemu ponavljanja dodaten zasuk in ga osvetljuje v povsem novi in originalni luči. Avtorica na izviren način premisli fenomene in probleme, ki prečijo koncept ponavljanja (reprezentacija/areprezentabilno, končnost/neskončnost, nujnost/naključje, realno/dozdevek, reprodukcija/novo, spomin/čas itd.), obenem pa prek določitve razmerja med ponavljanjem in uprizoritvijo raziskuje in analizira načine, kako ponavljanje tvori konstitutivni del gledališke situacije, ter premisli tudi določenost gledališča s konceptom mimesis. Jedro knjige predstavljata teza o podvojitvi kot temeljni shemi ponavljanja, določeni z razliko, in teza o štirih možnih matricah te sheme, ki v različnih zgodovinskih obdobjih oziroma v različnih miselnih okvirih predstavljajo konceptualno podlago za mišljenje realnosti in subjektivitete