Podoba in njena zunanjost

Avtor se v knjigi loteva nekaterih temeljnih vprašanj teorije umetnosti: statusa podobe nasploh in posebej statusa podobe v modernizmu, ki bi ga lahko imenovali gibanje »ikonoklazma«. Povezuje teorijo umetnosti s psihoanalitično teorijo skozi vprašanje vzajemnega delovanja umetniškega dela oziroma podobe in gledalca. Poiskati skuša točke stika, ki kažejo njuno neizbežno prepletenost. Osnovna hipoteza je, da se pri (nekaterih) umetniških delih nekaj upodobi na način pozitivne vsebine, nekaj pa vznikne kot zunanjost in pade v red nemožnega in spodletelega. Slika nekaj naslika, nekaj pa tako rekoč ustvari oziroma povzroči. Tako se v podobo lahko vpišejo nevidno, praznina ali izbris, tako da je podoba nazadnje strogo odvisna od tega, kar je v njej odsotno. Knjiga navaja vrsto konkretnih primerov, kjer je pomembneje tisto, kar nam določeno delo prikrije, kot pa tisti del, ki nam ga daje v videnje. Analiza izbranih primerov obsega Munchov Krik (prisotna odsotnost glasu), dela Bacona (dotik, zunanjost/ notranjost telesa), Opalke (časovna dimenzija podobe), Hopperja (zunanjost vidnega polja vpisana v notranjost), Marcela Duchampa (razcep prostora umetnosti), Jeffa Walla (podoba kot presežek videza nad fotografiranim scenarijem).