Naslov knjige izhaja iz Kierkegaarda, iz predloga, ki ga navaja v svoji knjigi o ponavljanju, da naj bi bilo namreč mogoče razdeliti celoten človeški rod na vsega tri kategorije, na oficirje, služkinje in dimnikarje. Šlo naj bi za predlog nekega humorista in na prvi pogled je seveda videti smešen in neutemeljen, vendar Kierkegaard nadaljuje: »Ta opomba po mojem mnenju ni le duhovita, temveč hkrati globokoumna in potreben bi bil velik spekulativen talent, da bi lahko navedel boljšo porazdelitev. Kadar porazdelitev predmeta ne izprazni idealno, potem je treba na vsak način dati prednost naključnemu.«
Kierkegaardov citat gre takoj v jedro problema, s katerim se ukvarja knjiga: problema klasifikacije človeškega rodu, njene nujnosti in njene kontingence. V čem je lahko umni kriterij take klasifikacije? Kje v tej klasifikaciji stoji sam klasifikator? Kako ovrednotiti dolgo tradicijo klasificiranja na genus proximum in differentia specifica, ki se opira na Aristotela? Knjiga poskuša vzeti pod lupo nekaj najbolj razvpitih klasifikacij človeštva: najprej tisto, ki je opredelila tridelno indoevropsko ideologijo in je botrovala historični razdelitvi na tri stanove; dalje rasno delitev, ki se opira na biološke danosti in njihovo interpretacijo; dalje razredno delitev in naravo njenega antagonizma; kulturno delitev, ki v zadnjih časih straši s trkom civilizacij in se teši z ideologijo multikulturalizam; ter ‘nenazadnje’ spolno delitev, delitev na ‘moške’ in ‘ženske’, ki je povzročila toliko preglavic vse od nastanka psihoanalize.
Knjiga seže nazaj do Platonove Države in skuša analizirati prve evropske vzgibe filozofske delitve človeštva in od tod narave avtoritete in oblasti, ter do Aristotelove Politike in nasploh do narave njegove klasifikatorične logike.