Politični kontekst nastanka psihoanalize je morda mogoče najkrajše opisati kot moment velike krize avtoritete: vse klasične avtoritete so izgubile svojo veljavo, predvsem je bil očiten zaton očetne avtoritete, ki je v tradiciji nudila model za sleherno avtoriteto. Temu propadanju klasičnih avtoritet je sledil vzpon novih političnih vodij, ki so se ravnali po povsem drugačni logiki. Po nenavadnem naključju je prav takrat (denimo sredi 1890tih let) stopila v veljavo beseda populizem, ki nas toliko preganja danes. Anekdota govori o tem, da je Freud leta 1898 na izletu v Škocjansko jamo tam po naključju srečal dr. Karla Luegerja, tedanjega dunajskega župana, ki je bil vir antisemitske propagande in kasneje Hitlerjev vzornik. To nenavadno srečanje govori o politični zavezi psihoanalize, da se mora skozi vso svojo zgodovino soočati natanko s hrbtno stranjo avtoritete, pervertirane avtoritete, ki se je simptomatično uveljavljala po zmagi razsvetljenstva in ki ponovno prihaja na dan v današnjih časih.
Knjiga prinaša razmisleke o naravi avtoritete in njenih modernih premenah, in pretresa načine, kako se je s tem soočila psihoanaliza. Ta se je z oblastjo ukvarjala predvsem skozi instanco označevalca v položaju izjeme. Naj je šlo za označevalce tipa mana, za problem Imena Očeta, za problem točke prešitja, za problem označevalca-gospodarja – vselej se je premislek vrtel okoli izjemnega statusa izjemnega označevalca kot vira ‘magične’ moči in po drugi strani ekonomije uživanja. Lacan je pred dobrimi 50 leti postavil svojo znamenito teorijo štirih diskurzov, najkompleksnejšo psihoanalitsko teorijo oblasti, ki je ta problem poskušala formalizirati. Namen knjige je, da pol stoletja kasneje premeri razdaljo, ki nas loči od tistega trenutka po maju ’68, časom, ki je obetal veliko odpiranje, in sedanjim časom, ki se kaže kot zapiranje in zaton. – Knjigo sklene obsežna refleksija o statusu govoric, od Sokratovih časov do današnje prevlade družbenih medijev, ko so postale splošno ozadje tega, kar je bila nekoč javnost.