Od Hegla do westerna

V zadnjih dveh desetletjih na univerzah v ZDA poteka pravcata renesansa heglovskih studij, predvsem v Pittsburghu in Chicagu. Glavni značilnosti te nove ameriške heglovske šole sta “deflacija” ontoloških pretenzij Hegla (bere se ga kot filozofa univerzalnih pogojev diskurza, ne kot ontologa) in poudarek na temi “(vzajemnega) priznanja” kot jedru Heglove etično-politične vizije. Čeprav je na tej usmeritvi marsikaj spornega, pa ji je treba priznati, da je bistveno prispevala ne le k boljšemu razumevanju Hegla, ampak predvsem k aktualnosti Heglove filozofije: novi ameriški heglovci Hegla ne berejo kot zgodovinski kuriozum, ampak kot filozofa evropske moderne, ki je zarisal se vedno nepresegljivi horizont našega lastnega razumevanja. Nič čudnega ni torej na dejstvu, da imajo nekateri ameriški heglovci med svojimi študent več Nemcev kot Američanov: danes je Hegel bolj živ v ZDA kot v svoji domovini. Glavni predstavnik te ameriške renesanse Hegla je Robert Pippin, profesor na University of Chicago. Pippina odlikuje izjemen smisel za politično in kulturno aktualnost Hegla: Hegla bere kot vrhunskega filozofa “buržoazne družbe” (brez pejorativnega predznaka), ki je zarisal pogoje življenja svobodnih in avtonomnih posameznikov v kompleksni moderni družbi. Čeprav so Pippinova glavna dela dolge tematske študije o Heglovi metafiziki subjektivnosti in etiki, pa se zdi bolj relevantno, če bi ga Slovenci najprej spoznali kot izvrstnega esejista, ki se na heglovski način loteva sodobnih družbenih in estetskih problemov. Slovenski izbor bo obsegal pet esejev: Vljudnost v moderni, Henry James, denar in etika, O Marcelu Proustu, O “iskalcih” Johna Forda, Hegel in abstraktna umetnost.