Knjiga O nekem drugem Lacanu predstavlja zbrano delo Jacquesa-Alaina Millerja, vodilnega interpreta in sistematizatorja misli Jacquesa Lacana, ter ključnega figura sodobne lacanovske šole psihoanalize. Gre za izbor predavanj in pisanj, ki so bila podlaga številnim diskusijam znotraj šole Freudo-Lacanove psihoanalize in ki pomenijo temeljno referenčno delo za razumevanje poznega Lacana – t. i. „drugega Lacana“. V tej knjigi Miller ne ponuja zgolj komentarjev k Lacanovemu delu, temveč formulira lasten izrazito strukturiran pogled na pozne faze Lacanove teorije, zlasti konceptualni prehod od simbolnega k realnemu, ki je označeval radikalen premik v Lacanovi epistemologiji.
Drugi Lacan – epistemološki premik
Izraz „drugi Lacan“ (Lacan II) označuje tisto obdobje v Lacanovem delu (predvsem po Seminarju XX: Encore), v katerem se težišče njegove misli premakne z registracije simbolnega reda (jezik, zakon, Ojdipov kompleks) na registracijo realnega – tistega, kar ni mogoče simbolizirati, kar se izmika jeziku in kar je povezano s srečanjem z jedrom subjektovega užitka (jouissance). V tem kontekstu Miller analizira temeljne pojme, kot so: „govorica telesa“, sinthome, topologija vozlov, ter logika užitka onkraj načela užitka.
Miller s pomočjo podrobne eksegeze Lacanovih seminarjev razlaga, da se drugi Lacan ukvarja predvsem z mehanizmi, ki delujejo onkraj simbolnega urejanja – denimo z neozdravljivim razmerjem med moškim in žensko, z razmerjem med govorico in telesom, ter z vrnitvijo realnega kot motnje v simbolni red. Ta premik ima ključen pomen za klinično prakso in za razumevanje subjekta v sodobnem, postmodernem kontekstu, kjer simbolna urejenost ni več samoumevna.
