Pred nami je ponatis knjige enega najpomembnejših avtorjev slovenske in mednarodne sodobne filozofske javnosti, prvič izšle v slovenščini leta 2003. S to knjigo je Mladen Dolar svojčas zaslovel v tujini, angleški izdaji (A Voice and Nothing More pri založbi MIT, 2006) so sledili prevodi v še deset tujih jezikov, knjiga pa spada med utemeljitvena dela zdaj razvejanih voice studies, študij o glasu. Pred nami je torej po skoraj 20 letih ponatis knjige, za katero še naprej velja veliki interes slovenske bralne javnost. V njej se avtor lucidno loteva problematike glasu z različnih aspektov – piše o lingvistiki glasu, metafiziki glasu, o razmerju med glasom in telesom, etiki in politiki glasu, ter se na koncu poglablja še v analizo Freudovih in Kafkovih glasov.
Izsek iz knjige:
[…] Čim poslušamo, smo se v neki minimalni formi že podredili, že poslušamo glas svojega gospodarja, naj se mu še tako postavimo po robu. V sami naravi glasu in poslušanja je nekaj, kar glas obdarja z avtoriteto in kar se tudi najbolj ponuja v politično rabo. […]
Opis založbe MIT ob izidu angleškega prevoda:
»Plutarh pripoveduje o človeku, ki je oskubil slavca in ob tem resignirano ugotovil, da nima kaj pojesti: “Si le glas in nič več kot to.” Skubljenje perja pomena, ki prekriva glas, razstavljanje telesa, iz katerega je videti, da glas izvira, upiranje fascinantnemu glasu pesmi Siren, osredotočanje na “glas in nič več”: to je težavna naloga, ki ji v tem temeljnem delu nepopustljivo sledi filozof Mladen Dolar.
Glas se kot pomembna filozofska tema ni pojavil vse do šestdesetih let 20. stoletja, ko sta ga Derrida in Lacan vsak na svoj način predlagala za osrednje teoretsko vprašanje. V delu Glas in nič več (A Voice and Nothing More) Dolar seže onstran Derridajeve ideje “fonocentrizma” ter oživi in razvije Lacanovo trditev, da je glas eno od najpomembnejših utelešenj psihoanalitičnega objekta (objet a). Dolar predlaga, da poleg dveh splošno razumljenih rab glasu – glasu kot nosilca pomena in kot vira estetskega občudovanja – obstaja še tretja raven: glas kot objekt, ki ga lahko razumemo kot vzvod mišljenja. Avtor raziskuje objekt glas na več različnih ravneh – skozi lingvistiko glasu, metafiziko glasu, etiko glasu (z glasom vesti), paradoksno razmerje med glasom in telesom, politiko glasu – ter podrobno preuči rabe glasu pri Freudu in Kafki. V tem temeljnem delu nam Dolar poda filozofsko utemeljeno teorijo glasu kot lacanovskega objekta-vzroka.«
