Prevod knjige Il n’y a pas de rapport sexuel, Pariz, Fayard 2010, 136 str. Prevod Ana Žerjav
Avtorja knjige Ni spolnega razmerja (Barbara Cassin in Alain Badiou, Il n’y a pas de rapport sexuel, Pariz, Fayard 2010, 136 str.) spadata med danes najbolj znane filozofe v Franciji in širše po svetu. Oba imata za sabo impresivna opusa, Badiou predvsem s tremi temeljnimi deli sodobne filozofije (Teorija subjekta, 1982; Bit in dogodek, 1988; Logike svetov, 2006), ki so ga postavile v kategorijo enega najpomembnejših sodobnih mislecev, Cassinova pa si je veliko slavo pridobila s svojim delom v klasični filologiji, natančnih novih prevodih klasičnih del s komentarjem (Parmenid, sofisti, Aristotel itd.), dalje s svojim opus magnum o sofizmu (Sofistični učinek, 1995) in nenazadnje z vodenjem gigantskega podviga Evropski slovar filozofij (2004). Badiou in Cassinova sta začela sodelovati kot soavtorja pri vrsti skupnih publikacij, pri čemer je na moč nenavadno in paradoksno dejstvo, da sta njuni filozofski poziciji v ostrem nasprotju, vendar skozi to ohranjata žgoč prijateljski dialog.
Pričujoča knjiga je v izhodišču zamišljena kot komentar k nekaj pasusom iz pregovorno najtežavnejšega Lacanovega teksta, »L’étourdit« (1973), in s tem k njegovemu razvpitemu geslu, da »ni spolnega razmerja«. Vendar je to le izhodišče, ki v širokem zamahu obeh tekstov popelje v široke horizonte na eni strani antične filozofije, sploh nastankov filozofije, na drugi strani pa vloge filozofije danes. Cassinova se v svojem komentarju omeji na način, kako Lacan uporabi nekatere teze antičnega atomizma pri Demokritu, od tod pa se spusti v zelo natančno branje Demokritovih fragmentov, v izpostavitev specifične demokritske pozicije nasproti platonski in aristoteljanski paradigmi, dalje na tradicijo ohranjanja in prenašanja Demokrita in nasploh atomizma do današnjih dni. Pri tem je potrebno na novo osvetliti same temelje ontologije in predpostavke nastanka filozofije, na drugi strani pa predpostavke kritike filozofije, ali kar anti-filozofije, kakršno je najti pri Lacanu (in pri vrsti drugih modernih mislecev). Badiou v svojem prispevku brani na novo postavljeni projekt filozofije zoper vse anti-filozofe, med katerimi zanj prominentno mesto zaseda prav Lacan. Badioujev komentar se tako osredotoča na Lacanove formule in preko njih na status matema, zapisa, formalizacije, logike, na drugi strani pa na sam pojem resnice, ki lahko vznikne v razmerju do realnega.
Oba teksta, Cassinove in Badiouja, osvetljujeta Lacanova izhodišča z dveh zelo različnih koncev. Kar ju oba zanima, pa ni komentar, temveč konstrukcija nove filozofske pozicije izhajajoč iz določenih antičnih nastavkov, ki so bili v zgodovini spregledani, in iz uvidov sodobne formalne logike in matemov.
Kot dodatek bi knjigi dodali še tekst Heinza Wismanna o Demokritu (iz njegove knjige Les avatars du vide, Pariz, Hermann 2010), ki izvrstno dopolnjuje in razširja tekst Cassinove.
