Žižkova nova knjiga prinaša vrsto teoretskih refleksij o naravi sedanje krize, o vzrokih, da smo vanjo zabredli, o simptomih sodobne politične in ekonomske situacije, o možnih poteh izhoda. Knjiga začenja s slovito Fukuyamovo sodbo o koncu zgodovine, diagnozo, ki je obveljala po padcu Berlinskega zidu. Ta diagnoza je povsem izgubila svojo veljavo najprej z napadi 11. 9. 2001, nato pa z nastopom globoke krize leta 2008, tako da se je nepovratno končala ravno kratka doba navideznega konca zgodovine. Knjiga analizira ideološke podmene kapitalistične ekonomije, predvsem njeno neoliberalno upodobo in njen iztek. To poskuša postaviti v širšo perspektivo razvoja kapitalizma od Marxovih časov do danes in izpostavlja premene, ki jih je ta razvoj doživel. V drugem delu se kritično izprašuje o ‘hipotezi komunizma’, o historičnem polomu komunističnega gibanja in o njegovi možni vnovični aktualnosti. Knjigo zaključuje razdelek z naslovom ‘Mi smo tisti, na katere smo čakali.«
Knjiga s svojo lucidno mešanico teoretskih vpogledov in komentarjev k aktualnim dogajanjem je bila ob izidu deležna izjemnega odmeva, že v kratkem času od izida je bila prevedena v več svetovnih jezikov in prav je, da jo čimprej dobimo tudi v slovenščini
