Delo se bo osredotočilo na vprašanje, kaj je neumnost, ki je v dobi t. i. postmodernizma dodobra razburkalo filozofske kroge. Obstaja razlog za to vznemirjenje. Neumnost je svojo prvo in tudi edino enotno filozofsko definicijo prejela v davni dobi patristike, ko postane definirana kot privacija uma. Ta definicija neumnosti je trdno vsidrana v metafizično podobo sveta, v skladu s katero se v jedru stvarstva nahaja Um. Ta podoba se je temeljito spremenila. Danes se nam zdi skoraj samo po sebi umevno, da je tudi um nastal (in vseskozi nastaja) iz nečesa drugega kot je um sam, se pravi, v zadnji instanci, iz nečesa ne-umnega. Vendar pa kljub temu skoraj popolnemu preobratu, ki neumnost postavi v temelj uma (Nietzsche, Deleuze), ostaja dejstvo, da neumnost še vedno razumemo le kot pomanjkanje uma, kar v bistvu pomeni, da neumnost, še vedno zastopimo zgolj kot nek manko njenega lastnega (d)efekta.
Knjiga bo sestavljena iz dveh delov. Prvi bo namenjen sistematični analizi Hvalnice norosti Erazma Rotterdamskega, verjetno največjega dela posvečenega fenomenu neumnosti. Vendar pa avtor stoji na stališču, da je Erazmovo delo v njegovih najpomembnejših odtenkih možno razumeti samo skozi obravnavo Platona in Aristotela. Poleg tega, bo avtor izhajal iz teze, da nastop Neumnosti, ki v delu spregovori v prvi osebi ednine – »Jaz, Neumnost, govorim in mislim« -, predstavlja vpeljavo konkurenčnega cogita kasnejšemu Descartesovemu »Cogito ergo sum«, torej vpeljavo še neodkritega cogita, ki po svoje celo bolje ustreza našemu času kot Descartesova verzija.
V drugem delu bo knjiga sledila konkretnim fenomenom neumnosti: njeni rabi v umetnosti, pa tudi izrabi neumnosti v komercialne namene. Predmet analize bodo tudi nekateri bolj pristni pojavi neumnosti. Vse to s ciljem izoblikovanja novih definicij različnih tipov neumnosti in pojasnitve njihovega družbenega pomena.
