Zgodovina znanosti je polna teoretičnih poenotenj dveh prej izključujočih se pojmov ali dveh nasprotnih področij (naravno in nenaravno gibanje pri Galileju, zemeljska in nebesna fizika pri Newtonu, človek in žival pri Darwinu, elektrika in magnetizem pri Maxwellu, masa in energija, prostor in čas, pospešek in gravitacija pri Einsteinu, delec in polje v kvantni mehaniki itd.). Pričujoča knjiga postavlja tezo, da filozofiji manjka podobno poenotenje dveh na videz nasprotnih si pojmov »kontingence« in »univerzalnosti«. Projekt tega poenotenja avtor vidi kot nekaj, kar zgolj do konca izpeljali operacijo, ki je implicitna v filozofiji Ljubljanske lacanovske šole, še zlasti pa v misli Slavoja Žižka. Pri ponudi nove odgovore na vprašanja o naravi kontingence, nujnosti, predvidljivosti oziroma napovedljivosti prihodnosti, veljavnosti naravnih zakonov, vlogi singularnosti v odnosu do univerzalnosti, kaosa in reda, realnosti in resnice. Ti odgovori se močno razlikujejo od tistih, ki jih zagovarjajo sodobni filozofi, kot so Badiou, Meillassoux, nekateri drugi spekulativni realisti ter nekateri analitični filozofi znanosti.
Knjiga na ta način izdela nekakšno novo ontologijo z izrazito anti-platonističnim programom. Pod vplivom platonizma smo nagnjeni k temu, da kontingenco povezujemo z nepopolno vladavino posameznih stvari pred našimi očmi, univerzalnost pa z bolj stabilno, a oddaljeno zakonitostjo, ki vleče niti od daleč. Kaj pa, če je ravno obratno? Ali je mogoče, da živimo v svetu, v katerem ni kozmičnega Zakona, ki bi vladal od začetka časov, zato je tukaj in zdaj še edino mesto, kjer se lahko razprostre prostor univerzalnosti? Kaj če je »partikularnost« kot oblika potencialnosti in prenosljivosti razpršena po prostoru in času, medtem ko je »univerzalnost« zgolj prisila, da nase vzamemo singularnost svojega mesta, ki je skrčen na golo sedanjost? Na podlagi novega branja revolucij moderne znanosti (Kopernik, Galilej, Newton, Darwin, Marx, Saussure, Freud, ter velike fizikalne teorije dvajsetega stoletja) knjiga razvije novo ontologijo lokalnega nastajanja novega, ki temelji na naslednji vzajemni definiciji kontingence in univerzalnosti: nič drugega ne more fiksirati kontingence sedanjega trenutka kot ravno le vznik univerzalnosti; v zameno pa je univerzalnost sama zgolj oblika tega, da je svet prisoten samemu sebi v svoji kontingentni lokalnosti.
Jure Simoniti je raziskovalec na Univerzi v Ljubljani. Področja njegovih raziskav so teorije resnice, nemški idealizem, filozofija jezika, filozofija znanosti. Njegove pomembnejše objave so: Die Philosophie der kleinsten Prätentiösität (Turia + Kant 2014), The Untruth of Reality: The Unacknowledged Realism of Modern Philosophy (Lexington Books 2016), New Realism and Contemporary Philosophy (souredništvo z Gregorjem Kroupo, Bloomsbury Academic 2020), in Ideas and Idealism in Philosophy (souredništvo z Gregorjem Kroupo, DeGruyter 2023).
