Nobenega dvoma ni, da je pozni kapitalizem tesno povezan z določeno idejo Konca, a ta nastopa v zelo različnih in pogosto dvoumnih oblikah. Tekst Francisa Fukuyame Konec zgodovine, z obravnavo katerega se začenja nova knjiga Alenke Zupančič, je pravzaprav nasprotje ideje apokalipse in konca sveta. Konec zgodovine pri Fukuyami nastopa kot svojevrstni happy end: s padcem Berlinskega zidu in splošnim zmagoslavjem liberalno- demokratičnega kapitalizma naj bi prišli do najboljše možne človeške ureditve, ki v sebi ne nosi več nobenih resnih protislovij. Če, kot sugerira Fukuyama, razviti kapitalizem predstavlja konec Zgodovine, pa lahko prav zaradi tega ta konec s svojim vrtenjem na mestu traja tako rekoč večno. Kot da bi na koncu obtičali s samim koncem, ki pa se ga ne znebimo tako zlahka. Toda v zadnjem času – v obdobju, ki ga na simbolni ravni morda najbolj zaznamuje izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA (»zgodilo se je nemogoče«) – se zdi, da smo priče nekakšni reaktivaciji zgodovine, koncu njenega konca, in hkrati njeni akceleraciji, pospešku – pa čeprav v smeri katastrofe. Politične, moralne, ekonomske, ekološke katastrofe, ki se vedno bolj kažejo kot povezane. Vse bolj očitna in nepomirljiva postajajo globoka protislovja v samem ustroju domnevno idealne družbene oblike.
Ta »konec konca« pa ni edina tema knjige, ki se figure konca loteva na številnih koncih. Ideologija konca, politika konca in umetnost konca so trije splošni sklopi, ki orientirajo niz konkretnih razmislekov, povezanih s figuro konca. Če naštejemo le nekatere: učinek déjà vu, spremembe v delovanju in videzu gospostva, klimatske spremembe, družbena in psihična ekonomija konca, pričakovanje, odlaganje in ponavljanje konca.
Pred nami je ponatis knjige Alenke Zupančič, prvič izšle leta 2019, za katero še naprej velja veliki interes slovenske bralne javnost.
