Knjiga si jemlje za izhodišče problem dolgočasja, za katerega se zdi, da kot občutje že zaradi svoje splošne razširjenosti, skorajda vseprisotnosti, v zadnjih letih vse bolj tvori fokus analiz in raziskav, ki segajo na številna področja od psihologije, psihiatrije in medicine pa do sociologije, antropologije, etike in literarne vede. Knjigo je po tej plati vsekakor treba razumeti kot filozofsko intervencijo v nadvse aktualno debato o problemu dolgčasa, a obenem kot poskus širše konceptualne analize dolgočasja, ki s posegom onkraj partikularnih pristopov posameznih disciplin in izhajajoč iz zgodovine mišljenja dolgočasja, ki jo je mogoče zasledovati vse tja do začetkov krščanskega asketizma, lahko poda njegov pojem. Knjigi lahko v tej točki brez pretiravanja pripišemo določeno prvenstvo in obenem značaj obuditve interesa za ta problem v okviru filozofije, ki je v svoji zgodovini o dolgočasju spregovorila opazno, a izjemno redko, in ki kljub današnji masivnosti znanstvenega ukvarjanja z dolgočasjem (vsaj od Heideggrovih analiz dalje) o tem ni spregovorila skorajda nič.
Knjiga pričenja z zasledovanjem izvorov ideje dolgočasja, preizprašuje njegovo vez z vznikom krščanstva ter analizira dolgčas kot specifično časovni problem, ki v svojih zametkih zelo opazno zaznamuje eno centralnih koncepcij diskurza o smrtnih greh, namreč pojem acedia (»lenoba«). Avtor od tod nato povleče lok do prezrtih Kierkegaardovih analiz, kar mu nadalje omogoči misliti in formulirati status dolgočasja v moderni dobi. Pri tem se osredotoča na več problemov. V prvi vrsti poda filozofsko analizo časovnosti dolgočasja, pri čemer črpa iz linij razmisleka, ki jih vse od svojih začetkov pri Evagriju Pontskem pa do obdobja sholastike formulirala krščanska teologija. Ob tem posveča posebno pozornost premislekom Tomaža Akvinskega ter po poti psihoanalitičnih koncepcij formulira določeno inherentno vez, ki druži acedia z gnusom in zlasti z zavistjo. Sledi podrobna kritična analiza lenobe, njene strukture in zveze s problemom glasu, ki emfatično nastopi v zvezi greha in spovedne prakse kot tehnike »spravljanja greha v govor«. Nadaljnjo postajo izpeljave tvori z lenobo povezan problem brezdelja in njegove zveze s počitkom. Avtor pri tem strogo sledi analizi, ki jo je v svoji Antropologiji podal Kant, da bi pokazal na poseben status počitka v moderni dobi, ki si ga strukturno ni mogoče vzeti in je po etični plati prihranjen tistim, ki ga nočejo. Od tod pokaže na bistveno vez počitka z dolgočasjem in utemelji tezo, da slednji emfatično postavlja na ogled nemožnost počitka v moderni (kapitalistični) družbi. V nadaljevanju se loteva razmejitve dolgočasja od sorodnih koncepcij. Najprej ga zanimajo sorodnost in razhajanja med dolgočasjem in melanholijo, kjer so opira na vrsto klasičnih študij melanholije s posebnim poudarkom na Freudovem znamenitem prispevku na to temo. V sklepnem delu analizira danes prevladujoč psihiatrični koncept depresije v njegovi zvezi s prevalenco občutja dolgočasja v naši dobi.
Kaj je ta duh? K filozofiji voha
Avtor: Simon Hajdini
Leto izdaje: 216
Število strani: 278
Zbirka: Analecta
25,00 €
Deli vsebino
Podobni izdelki
-
Predavanja o estetiki – Uvod
15,00 €