Hrbtna stran psihoanalize je Seminar XVII, ki ga je imel Lacan v šolskem letu 1969–70 na pariški pravni fakulteti, kar je bila že njegova tretja premestitev.
Časovno so bila ta predavanja torej zelo blizu »maju \\\’68« oziroma so sovpadala z ustanovitvijo Oddelka za psihoanalizo na Univerzi Vincennes. Lacan sam sicer že na prvih straneh zapiše: »Ne mislite, da ta naslov karkoli dolguje aktualnemu dogajanju /…/ V nekem tekstu iz leta 1966 /…/ sem označil svoj diskurz za ponovitev freudovskega projekta z narobne strani. Precej pred dogodki se je torej zapisalo – ponovitev z narobne strani.«
Kljub temu pa lahko »za nazaj« ta družbeni kontekst razumemo kot širši okvir za Lacanova razmišljanja o mestu psihoanalize na univerzi oziroma o vplivu univerzitetne vednosti na psihoanalizo.
Lacan v tem seminarju, ki danes velja za prelomnega v njegovi misli, vpelje teorijo štirih temeljnih diskurzov: diskurz gospodarja, diskurz histerika, diskurz analitika in univerzitetni diskurz, pri čemer je struktura (enačba) vsakega od njih »četrtinski obrat« predhodnega.
Njegova teza je, da je v obdobju poznega kapitalizma mesto dominantnega diskurza prevzel univerzitetni diskurz, za katerega je značilno izginjajnje politike s pripadajočo »totalitaristično« birokracijo in vzpon univerzalizma (znanstvene) vednosti, kar vpliva tudi na samo konstitucijo subjektivitete.
V Hrbtni strani psihoanalize Lacan »obrača na hrbet« tudi nekatere koncepte Freuda – predvsem Ojdipov kompeks – Marxa in Hegla.
