Hamlet

Jacques Lacan je v okviru svojega seminarja Želja in njena interpretacija (1958/59) sedem predavanj namenil analizi Hamleta. Lacan se je v svojih seminarjih večkrat spuščal v daljše analize kanonskih literarnih tekstov (najbolj znana je njegova analiza Antigone v seminarju o Etiki psihoanalize, pa analiza Claudela itd.). V pričujočih predavanjih si Lacan vzame Hamleta kot emblem za enigmo človeške želje. V uvodnih predavanjih se ozre nazaj na Freudovo analizo Hamleta, ki le-tega postavlja v vzporednico z Ojdipom in v perspektivo
premen, ki so doletele usodo želje od antičnih do modernih časov. V nadaljevanju ob detajlnem branju izbranih delov teksta razvija nekatere svoje ključne pojme, kot so falos, falični označevalec, objekt a, nevroza, časovnost, ki je lastna želji, želja matere, dolg in njegova poravnava.