Filozofija na Luni

Miran Božovič, strokovnjak za novoveško filozofijo, se v svojem novem delu z naslovom Filozofija na Luni loteva branja nekaterih literarnih del iz 17., 18. in 19. stoletja v luči filozofskih teorij, bodisi eksplicitno bodisi implicitno vsebovanih v njih. Gre za dela, ki segajo od malo znanih romanov, kot sta Potovanje v Descartesov svet G. Daniela (1690) in Fontenellova Država filozofov (1682), preko klasike 18. stoletja, Diderotovega Rameaujevega nečaka, pa vse do enega največjih romanov 19. stoletja, Melvillovega Moby-Dicka (1851) in Tolstojeve novele Kreutzerjeva sonata (1889). Ob branju Danielovega romana avtor sledi številnim ramifikacijam njegove osrednje premise, tj. kartezijanske realne razlike med dušo in telesom, ki segajo od tako slikovitih, kot je potovanje po vesolju, pa vse do tako miselno bogatih, kot je ta, da se v luči premise romana zgodovina filozofije, kot jo poznamo, za nazaj izkaže za pomanjkljivo, če že ne za povsem zgrešeno, in bi jo bilo treba napisati na novo. Avtor v nadaljevanju bere Fontenellovo Državo filozofov kot literarno obdelavo najbolj subverzivne razsvetljenske zamisli, namreč možnosti obstoja družbe krepostnih ateistov. V ozadju nenehnega uprizarjanja pantomim naslovnega junaka Rameaujevega nečaka odkriva koncepta Spinozovega posnemanja afektov in Malebranchevega sočutja telesa, ki sta dolgo veljala za kuriozum novoveške metafizike, v luči najnovejših dognanj v nevroznanosti pa sta videti kot predhodnika tim. zrcalnih nevronov. V ozadju Melvillovega Moby-Dicka avtor odkriva princip koristnosti, ki ga je pripovedovalcu romana navdahnil ohranjeni okostnjak J. Benthama, utemeljitelja tega principa, v zadnjem poglavju pa poskuša osvetliti moralni sistem junaka Tolstojeve Kreutzerjeve sonate v luči Diderotove kritike krščanstva.