𝙊𝙗𝙞𝙘̌𝙖𝙟𝙣𝙖 𝙥𝙨𝙞𝙝𝙤𝙯𝙖/𝙨𝙝𝙞𝙯𝙤𝙛𝙧𝙚𝙣𝙞𝙟𝙖
(št. 1-2/2024)
Številka 1-2/2024 revije Problemi nastopa v novi oblikovni podobi in je posvečena problematiki psihoze oziroma novim kliničnim pojavom, ki jih ni mogoče zlahka uvrstiti pod obstoječe klinične kategorije in se jih skuša opredeliti kot »običajna psihoza« ali »posplošena psihoza«.
Psihoanalitiki že dalj časa v svoji praksi opažajo porast običajnih, pritajenih psihotikov, kar v svojem uvodnem nagovoru posebej izpostavi urednik tokratne številke, Marko Jenko. Tu se postavlja vprašanje, kdaj se psihoza pravzaprav začne, kar v sklopu »Začetek psihoze« posebej izpostavita Yohan Trichet in Russell Grigg.
V sklopu »Običajna psihoza« nam francoski lacanovski psihoanalitik Jean-Claude Maleval in Darian Leader predstavita problem situacije la crise d’amok, ko pride do izbruha bolezni. Leader tu govori celo o tihi norosti ter vpelje razlikovanje med biti nor (being mad) in znoreti (going mad). Na ta način skuša opredeliti razliko med tišino, neko nevpadljivostjo, neopaznostjo, nevidnostjo in pritajenostjo psihoze, ki jo Maleval opredeli kot »puščavo njenega ‘dolgčasa’« in ki jo v francoskem prostoru pokriva izraz tako imenovane običajne ali navadne psihoze (psychose ordinaire), v kateri nenadni prehodi k dejanju (denimo k poškodovanju drugega ali sebe), nastopijo kot poskusi ozdravitve.
Enako nastopa pri paranoji, kjer je bolezen poskus ozdravitve in poskus postavljanja meja, obrambni poskus izpeljati simbolno kastracijo ali pa ekstrakcijo objekta, kar bi zajezilo uživanje, ki že preplavlja realnost. Slednja je v psihozi povsem brez okvira, zato ga skuša psihotik postaviti na različne načine. Sklop »Temeljni pojavi: halucinacije, blodnje« prinaša prispevke Didierja Cremniterja, Jean-Claude Malevala in Marka Jenka, ki skušajo postaviti terminološka razlikovanja med nevrozo, psihozo in perverzijo.
Sledi sklop »Tako imenovana shizofrenija«, v katerem nastopajo prispevki Colette Soler, Christiana Fierensa in Vassilisa Kapsambelisa. Soler izhaja iz znanega psihotičnega primera pacientke, ki je pozunanjila očitek »Prasica!«, ter nam pojasni njegovo logiko, medtem ko se Fierens loteva psihoze s psihoanalitične, ne pa psihoterapevtske perspektive. Številko sklene tekst Kapsambelisa o slavnem Freudovem izrazu »organski govor«, ki onkraj polja (nenaključno) razobjektene shizofrenije meri na problematiko rekanja in nezavednega, ki je v shizofreniji suspendirano.
Številka predstavlja problematiko tega, katere izzive in problematike s seboj prinaša »običajna psihoza« in je zaradi tega, pa tudi zaradi zanimivih in številnih posameznih primerov zanimiva tudi za širšo bralno občinstvo.
Aron Ronald Bodenheimer (1923–2011) je bil švicarski psihiater. Predaval je psihiatrijo in psihoterapijo na univerzah v Zürichu in Tel Avivu, kot gostujoči profesor pa tudi na številnih univerzah v Evropi in ZDA. Poleg knjig o psihoterapiji je napisal tudi vrsto drugih del o literaturi, judovski zgodovini itd. Pripadal je generaciji intelektualcev, ki so poleg svoje specializacije suvereno in eruditsko posegali na področja širše kulture, zgodovine in filozofije. Zakaj? (1984, druga razširjena izdaja 2011) je njegova najbolj znana in komentirana knjiga.
